Oddelek za organologijo Slovenskega orgelskega društva
Slovensko orgelsko društvo je oktobra 2025 ustanovilo Oddelek za organologijo. Namen oddelka je sistematična zaščita, varovanje ter ohranjanje zgodovinsko in umetniško vrednih orgel v Sloveniji, hkrati pa spodbuja širjenje znanja o organologiji kot pomembni disciplini na področju glasbene in kulturne dediščine.
Poslanstvo oddelka
Oddelek za organologijo si prizadeva:
- za identifikacijo, zaščito in katalogizacijo orgel, ki imajo poseben pomen za slovensko glasbeno dediščino,
- za spodbujanje poučevanja organologije na vseh ravneh izobraževanja,
- za mednarodno sodelovanje ter povezovanje z drugimi strokovnjaki in organizacijami s področja organologije, da se znanje, izkušnje in dobre prakse delijo tudi preko meja Slovenije.
S tem korakom Slovensko orgelsko društvo krepi svojo vlogo pri varovanju in ohranjanju bogate orgelske tradicije v Sloveniji ter odpira nove možnosti za strokovno raziskovanje, izobraževanje in mednarodno sodelovanje na področju organologije.
Vrednotenje orgel
Luka Posavec
Ob ukvarjanju s starimi orglami se nam vedno postavlja vprašanje, kako ohraniti izročilo tega
zgodovinskega glasbila, ki ima pomembno kulturno in zgodovinsko vrednost.
Vrednotimo lahko z raznimi merili, npr. po starosti materialov, kvaliteti obdelave orgelske omare, obrtniškem nivoju, estetiki zvoka, mednarodni oz. evropski in slovenski zakonodaji. V Katoliški cerkvi se je skozi zgodovino oblikovalo kar nekaj odlokov o cerkveni glasbi in drugih dokumentov, kot so odloki Tridentinskega koncila (1545–1563), enciklika Annus qui (Benedikt XIV., 1749), Pravilnik za cerkveno glasbo (papež Leon XIII., 1894), pastirsko pismo beneškega patriarha iz leta 1895, motu proprio Tra le sollecitudini (papež Pij X., 1903), apostolska konstitucija Divini cultus (ob 25-letnici motu propria papeža Pija X.), De musica sacra (papež Pij XII., 1958), konstitucija o svetem bogoslužju Sacrosanctum concilium (papež Pavel VI. oz. Drugi vatikanski koncil, 4.12. 1963, 6. poglavje). Žal navedeni odloki in dokumenti o cerkveni glasbi ne vsebujejo konkretnih informacij o tem, kakšne naj bi orgle v cerkvah bile, oziroma to obravnava le delno.
V Sloveniji je npr. Knezoškofijski urad v Ljubljani leta 1892 izdal Ukaz glede stave in popravljanja cerkvenih orgel. V (Lavantinski) Mariborski škofiji so usmeritve glede orgel objavili v Cerkvenem zaukazniku za Lavantinsko škofijo (leta 1899, štev. VII, odst. 34). Prav zako se usmeritev, navodil in priporočil za orgle v cerkvah v svoji knjigi Umetnost v bogočastni službi (1908) dotakne Janez Flis. Leta 1977 Nadškofijski ordinariat v Ljubljani v Okrožnici 5/1977 (str. 54) poda priporočila ob nakupu novih orgel. V letu 2012 je Koprska škofija pripravila Pravilnik komisije za sakralno dediščino.
Mednarodna strokovna javnost je problematiko in smernice orgelske kulture in varstva spomeniško pomembnih orgel izrazila z dokumenti kot so Weilheimer Regulativ (1957), Varaždinske resolucije 2000 in Deklaracija kongresa v Züricha (2011).
V Sloveniji je bilo do sedaj že več poskusov vrednotenja orgelske kulturne dediščine. Med prve preglede oziroma popise orgel v Sloveniji spada delo Orgle na Slovenskem (1985) avtorjev dr. Eda Škulja in Milka Bizjaka. Opisanih je nekaj več kot sto orgel, verjetno izbranih glede na pomen in vrednost. V reviji Ecce organvm! je januarja 2016 in julija 2017 Jurij Dobravec podrobneje predstavil dogajanje v domačem in mednarodnem prostoru, povzel nekatere cerkvene dokumente, ki se navezujejo na orgle in problematiko, ter podal predloge rešitev vrednotenja in ohranjanja orgelske kulturne dediščine na Slovenskem. Temu sledi monografija Orgle Slovenije (Pipe Organs of Slovenia) avtorjev Eda Škulja in Jurija Dobravca, ki je izšla leta 2018. Po njunih podatkih imamo trenutno v Sloveniji 1096 orgel, od tega je kar 1027 (94%) orgel v lasti Katoliške cerkve. Orgle se v 78% uporabljajo v bogoslužne namene, 10% na drugačne načine, 12% vseh znanih orgel pa sploh ni v uporabi. Od 1096 orgel jih 686 predstavlja slovensko nacionalno bogastvo, od teh imajo 103 orgle posebno oziroma dragoceno vrednost in 15 orgel izjemno dragoceno vrednost (zakon o varstvu kulturne dediščine – 10. člen). Na Hrvaškem se je leta 2019 z podobno tematiko ukvarjal Emin Armano v znanstvenem prispevku pod naslovom Prioriteti vezani uz zaštitu povijesnih i spomeničkih orgulja u Hrvatskoj – Prioritete vezane z zaščito zgodovinskih in spomeniških orgel na Hrvaškem (ARMUD6 50/1-2, 2019, 117-184).
Če hočemo orgle ustrezno ovrednotili, je potrebno sprejeti dejstvo, da njihove vrednosti ne določa samo zunanji estetski izgled, temveč njihova vsebina, ki je v veliki meri očem opazovalca nevidna. Pomemben korak k možnosti vrednotenja in boljšega razumevanja orgel je vpogled v njihov ustroj (sapni kanali, sapnice, tipi trakture, piščalje). Analiza orgel in izdelava dokumentacije omogočata razumevanje odločitev orglarjev v preteklosti in nudita nove ideje za prihodnja glasbila. Za vrednotenje je zlasti pomemben zvok orgel v cerkvenem prostoru, ki je odvisen od zadostne oskrbe z zrakom, konstrukcije piščali, intonacije in širjenja v prostoru. Prav estetika zvoka je tista, ki bi v večini primerov morala predstavljati najpomembnejšo komponento pri presoji vrednosti glasbila. Umetniško zanimive so namreč le tiste orgle, pri katerih orglar vse sestavne dele primerno dimenzionira in jih natančno izdela iz najkakovostnejših materialov. Če pogledamo zgodovinske orgle, so se do današnjih dni dejansko v največji meri ohranile le orgle tistih izdelovalcev, ki so uporabljali kvalitetne materiale. Kaj pa v današnjem času zares vemo o zgodovinskem razvoju, načrtovanju, izdelavi ter posledično estetiki zvoka orgel ter njihovih vplivih?
Če pogledamo slovenski kulturni prostor, se zdi, da premalo cenimo lastno orgelsko kulturo, ki je kljub majhnosti naše države pestra in bogata. Lahko se sicer strinjamo, da je varovanje in ohranjanje pomembnih glasbil kot spomenikov zgodovinskih obdobij v Sloveniji močno odvisno od volje in sodelovanja lastnikov glasbil, organistk in organistov, orglarjev in konservatorjev. Vendar velja tudi izpostaviti, da nestrokovna mnenja, nepripravljenost povezovanja in splošno pomanjkanje znanja s področja organologije vodijo do nesmiselnih in pogosto materialno dražjih rešitev.